Ob pohodu 2. oktobra na na Goro St. Jungert ali Kunigundo smo imeli lep sončen dan.
Gora je postala mesto našega tradicionalnega srečanja na svetovni dan srca. Kar nekaj vzpetin se po Sloveniji imenuje Gora a najlepša je naša Št. Jungert. Pač njena lega, skoraj na meji štirih občin predstavlja naravno točko za takšna srečanja. Na Gori je planinska koča, ki nam jo člani planinskega društva Galicija ob naših pohodih vedno odprejo. Še nekoliko višje prav na vrhu pa je starodavna znamenita cerkvica s pomembno zgodovino za Celjane a tudi za Slovence.
|
|
|
Na goro prideš po različnih poteh. Iz Vojnika, od koder je tradicionalen nočni pohod na staro leto, iz Šmartnega v Rožni dolini. Iz Celja greš od Lopate preko Gorice ali pa v Slatino in mimo graščine Prešnik. Veliko se jih napoti na Goro iz Velike Pirešice ter Galicije. Zanimiva je tudi pot iz Dobrne pod gradom Lemberg, skozi isto imenovani kraj, kjer zavijemo preko Pepelnega na Kunigundo.
Nekatere poti so na začetku položne, vse pa se na koncu končajo z relativno zahtevno strmino ( cc 25 -30 minut), ki požene srce v visoke obrate. Te poti so obljudene tudi preko tedna, zanimive so za kolesarje in šolarje, za rekreativce a tudi za bolnike. Moja soseda jo prehodi vsak teden vsaj trikrat. Njena a pogosto tudi moja in letos tudi deloma naša je najkrajša a tudi najbolj zahtevna. Lahko se napotiš iz mesta peš preko Črnega lesa do Slatine, ali pa se zapelješ z avtom do graščine Prešnik, tu pustiš avto in jo mahneš naprej.
Graščina stoji na hribčku, nad manjšim jezerom, pravzaprav bajerjem, ki nikoli ne zamrzne. Teh bajerjev je v tem delu kar nekaj in pozimi se iz njih kadi, voda pa je topla in občasno brbota. Po teh izvirih je kraj dobil ime Slatina. Ti izviri naj bi bili na tektonski prelomnici na kateri je več vrelcev tople vode. Vse od Topolšice, Dobrne, Slatine, Laškega do Rimskih toplic.
Graščina je impozantnih dimenzij, zgrajena v obliki podkve. Izkopavanja so potrdila, da je bila tu že v 13 stoletju izpostava gradu Lanšperk iz Šmartnega v RD, pozneje je pozidana graščina in 1668 leta postane last graščaka pl. Mayerberg iz Vitanja. V 19 stoletju jo od Mestne Posojilnice kupi Karel Stcuker in jo popolnoma prezida v neogotskem slogu. Do jezera uredi lep baročni park, ki pa se ni ohranil, saj je po nacionalizaciji leta 1945 prepuščena različnim stanovalcem, ki so se pozimi greli s parketom in oblogami, ter je tako izropana popolnoma propadla, kot se je spodobilo za tiste čase. Danes potrebuje popolno prenovo a je malo junakov, ki bi se tega lotili. Več idej je že bilo od Raziskovalnega središča (bližina izvoza z avtoceste na Lopati), ali pa hotel z golf igriščem, saj je za petičneže v bližini privatno letališče za športna letala.
Zgodovina je za nami, pred nami pa je ob potoku, ki teče z gore kapelica in za njo se pot prične strmo dvigovati. Najkrajša a tudi zahtevna pot. Le pri kmetiji sredi sadovnjaka, te lahko pozdravi domači kosmatinec. Pri lesenem križu malo pod vrhom se srečajo kar štiri poti in nato vodijo skupaj do vrha. Nekateri pridejo s palicami, mlajši brez, prehitijo nas kolesarji, pri koči do katere se strmo povzpneš po lepem bukovem gozdu že čaka Vesna s čajem, da nadomesti izgubljeno tekočino.
Tudi avtomobil ni redkost. A danes so z njim pripeljali inštrumente, saj nam bo delal družbo tudi ansambel Sončnice iz Ostrožnega. Organizatorji vemo, da pripelje še eden, saj je poskrbljeno tudi za želodce in ne samo za srce in uho. Planinska koča je na višini 569 m, a od cerkvice je čudovit razgled Proti vzhodu je hribovit svet proti Vojniku, Šentjurju in na Kozjanskem s Konjiško goro, Bočem in Donačko goro, v bližini pa vidimo naselje Šmartno v Rožni dolini in Šmartinsko jezero; na jugu je Savinjska dolina s Celjem, Petrovčami, Žalcem in Šempetrom na levem bregu Savinje ter Grižami in Preboldom na desnem bregu ob vznožju Posavskega hribovja z Maličem, Bukovico, Homom, Gozdnikom, Mrzlico, Goljavo, Reško in Veliko planino; na zahodu je gornji del Savinjske doline proti Braslovčam pod vznožjem Dobrovelj, na severni strani doline pa Ponikvanska planota z Goro Oljko, naprej proti zahodu pa vidimo Menino planino, Veliki Rogač, Raduho in vrhove vzhodnega dela Savinjskih Alp z Ojstrico; na severni strani je v bližini Paški Kozjak, zadaj pa Uršlja gora in Pohorje.
Pohodi in sprehodi so pri nas v KK sestavni del vsakdanjega dela. Tako smo navajeni, da upoštevamo PTC pogoje ob pozdravu na vrhu. Ob sprehodu okoli cerkvice pogledamo na vrhove. Ugibamo kateri je kateri. Za Gozdnik je jasno vsem, s svojo vulkansko konico štrli nad Savinjsko dolino. Boč, se vidi, ne je v meglici! In tako naprej prepričujemo drug drugega sami poznavalci, a nam vseeno manjka vetrnica s nakazanimi smermi. Med tem zaloge čaja že poidejo, tako da je potrebno kaj močnejšega iz koče. Predno se je pričela ob 12h degustacija iz dišečega kotla sem imel še predavanje o medicini in zdravstvu, kaj ju združuje, kakšna je razlika , kako se dopolnjujeta.
Povem še nekaj o slovenskih koreninah ( v nadaljevanju malce več) te romarske srčne poti, zakaj sta na gori školjka in tabla, ki označujeta, da je tu pomembna točka na Slovenski poti v Santiago di Campostelo. Torej romarska pot Svetega Jakoba na kratko: CAMINO.
Kot že rečeno, vrhu že stoletja kraljuje cerkvica Svetega Henrika in Kunigunde. Več kot 20 let je ta vrh na svetovni dan srca naš ciljni pohod. Je pa Kunigunda postala tudi simbol alternativnega festivala sodobne ustvarjalnosti mladih v sosednjem Velenju. (vendar je njihova Konigunda, 5 stoletij mlajša črnolasa lepotica iz Velenjskega gradu)
Pa zakaj ravno Kunigunda? V Sloveniji je to zelo redko ime, v Sloveniji je pet cerkva s tem imenom o naši cerkvici pa vemo le to, da so jo postavili grofje Celjski v 14 stoletju, domačini pa jo vzdržujejo in obnavljajo s prostovoljnimi prispevki. Pa poglejmo nekaj dejstev o tej neznanki.
Kunigunda ( rod/boj ) ni bila Slovenka niti Slovanke krvi. Bila je hčerka Luksemburškega grofa, rojena 980 leta. S 15 leti se je poročila z Bavarskim knezom, ki je kmalu postal poznan kot kralj Henrik II. leta 1014 sta v Rimu okronana za Cesarja in Cesarico svetega rimskega in nemškega kraljestva. Za svoj sedež sta izbrala Bamberg in s čudeži ga je kot zavetnica varovala celo tisočletje. Z meglo naj bi preprečila bombardiranje v II svetovni vojni. Tako je to čudovito mesto v celoti ohranjeno.
Zaradi bolezni nista imela otrok, je pa na svojem dvoru vzgajala in gostila številne mlade plemkinje, med njimi tudi mlado plemkinjo Emo iz Pilštajna (pri Polzeli). Ustanovi številne samostane, kjer je omogočila vzgojo in izobraževanje predvsem deklet. Kunigunda velja za zavetnico otrok in nosečnic, leta 1200 .
Bila pa je tudi prijateljica Eme Krške, hčerke iz rodovine grofov Krških prvič omenjenih 898 leta. Rodila se je v Pilštajnu, odraščala pa na dvoru svetniških vladarjev, cesarja Henrika II svetega in njegove žene Kunigunde. Poročila se je s plemičem Viljemom iz Savinjske Krajine, ki je bila mejna marka Sv.R.Cesarstva. (živeli so na gradu Vovberg blizu Krke na Koroškem). Rodila je dva sinova in hčerko.
Po smrti moža je v Krki na Koroškem zgradila po vzgledu prijateljice Kunigunde velik samostan Benedektink, kjer je po njeni smrti ustanovljena Krška – Koroška škofija – danes Celovška.
Emina hčerka se poroči s plemičem Gerom iz Saške. Ime pa so prevzeli po gradu Vovbre na Koroškem. Vovbrški grofje, sice niso bili “državni grofje”, pa vendar so imeli polno civilno in kazensko sodno pristojnost ali pravico do krvnega sodstva. Vovbržani sklenejo dedno pogodbo z Žovneškimi in ko izumre moška veja Vovbrških podedujejo Žovneški tudi grofovski naslov in veliko bogastvo, med katerimi je tudi Celje in Celjski grad.
Med zgodovinarji je bilo že veliko prerekanja o tem: ali so »Celjani« slovanskega oziroma slovenskega rodu. So bili slovenski plemiči? Vsekakor imajo imena Žovneških še bolj pa Vovbrških korenine v starih Slovanskih imenih. Takšna so bila tudi imena otrok. Da so bili slovanskega porekla dokazuje tudi vsa njihova ženitvena zgodovina. Znanstveno je dokazano in priznano, da ima Ema, grofica v Krki na Koroškem, za prednike Volkuna in Svetopolka.. Ema izhaja torej iz slovenskega dinastičnega plemstva.
Tako grofje Celjski potekajo iz rodu Eme Krške in so torej vsaj po materi Slovenci. A glej; Žovneški pa so bili stranska veja karantanskih Viljemovcev. V času vlade vojvode Arnulfa Koroškega (ok. 880) so bili Viljemovci mejni grofje v Vzhodni krajini (Avstriji). Takrat Savinjski (Celjski) krajini.
Še glede naslova »grofje«. Svobodinom Žovneškim – Celjskim je bil ta položaj priznan s poroko najverjetneje leta 1300 Ulrika II Žovneškega in Katarine Vovbrške (zadnja potomka Vovbrških). V tem primeru očitno ni šlo za povzdig v grofe, temveč za dediščino po materi Vovbržanki, katere rodbina je bila grofovska.
Rod Celjskih, ki je izhajal iz zveze svobodina Žovneškega in grofice Vovbrške, ima v grbu na prvem mestu Vovbrški grb (tri zlate zvezde na plavem) in na drugem Žovneški (rdeča prečnika na belem. Dokaj pogosto pa je v rabi samo v modri grb s tremi zlatimi zvezdami
Očitno je, da gre v tem primeru za nasledstvo po ženski strani, in sicer v smislu karantanskega prava – institutio Sclavenica. V pravu germanskih ljudstev je obstajalo le moško nasledstvo. Rod Vovbrških se je torej v smislu slovenskega prava nadaljeval po ženskem nasledstvu v grofih Celjskih.
Že Ulrik I grof Celjski (16. 4. 1341 se mu potrdi grofovski naslov) se je povezal s poljskimi kralji, ki so iskali zaveznike zaradi sporov s Sasi – Nemci med sorodnim plemstvom. Torej Slovani. Ana Celjska postane Poljska kraljica. Nato poroke z Frankopani, Brankoviči vse povezave med sorodnim plemstvom, ki so čutili ogroženost Germanov in Madžarov. Vsa ženitvena in posestvena politika Celjskih, ko začenjajo njih ženitve dobivati velepolitičen značaj, predpostavlja slovenstvo in izključuje nemštvo poreklo.
Skozi celo zadnje tisočletje evropske zgodovine se vleče kot rdeča nit zgodovinsko dejstvo, da politične ženitve dajejo in prehajajo v politične pravice. Zato vladar Srbije Brankovič, bosenski vladarji Kotromaniči in hrvaški dinasti Frankopani niso možili svojih hčera s plemstvom, ki bi omogočalo invazijo (možnost in pravico) nemštva. Nikoli jih nebi poročali s Celjani če bi bili Celjski Nemci. Tu se je šlo za stvari, visoko nad vsako dinastično politiko, pomisliti moramo na zgodovinski ponos tega plemstva.
Te številne ženitve so bile možne le zato, ker so Celjski Slovenci in Slovani. Še bolj jasen primer je ženitev Celjana s poljsko Kraljično, katere poljsko – ogrski kralj Ludvik iz Francosko – anžuvinske dinastije, znan po svoji izrazito protinemški politiki, ni mogel dati hčere Celjanu kot Nemcu, ampak le kot Slovencu – Slovan. Tako je tudi je Herman I. dobil za ženo bosensko Kotromanko in njegov sin Herman II. utemeljitelj dejanske moči Celjskih, je že sin slovanske bosenske princese, obenem vnukinje srbskega kralja Stjepana Dragutina (1277 – 82) in Ulrik II. sin hrvatske Frankopanke.
O Ulriku II. je znano, da so ga (gubernator Češke Kraljevine od oktobra 1438 – maja 1439) Husiti vabili, da postane češki Kralj!! Pri radikalnem češkem nacionalizmu Husitov, bi bila to nora poteza, če ne bi bil Slovenec – Slovan.
Husiti takrat uvajajo češki jezik pri sodstvu, nameščajo samo Čehe v javne službe, češki jezik v cerkvi itd. Tudi cesarica Barbara Celjska pripade pozneje po smrti moža k češko – nacionalnemu husitskemu gibanju.
Nacionalni zgodovinarji zagovarjajo da moramo vso politiko Celjskih presojati predvsem iz slovanskih političnih usmeritev. S tem lako razlagamo vsa zgodovinska dejstva, ne samo posamezne vmesne politične poteze, katere novejši zgodovinarji smatrajo za nemškost dinastije.
Tudi povezovanje s Habzburžani je po njihovem le taktična politična poteza, ki je omogočila da je Slovenec, genialni Urh (Ulrik II) Celjski prvi izrazil vizijo, skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Danes takšne vizije nimamo več, a imamo danes ko to pišem srečanje vseh Evropskih predsednikov vlad na Brdu pri Kranju. Bomo dobili še kdaj tako širokega človeka, ki bi lahko Slovenijo ob njeni majhnosti uvrstil v vrh svetovnega političnega zemljevida, tako kot je že bila v času vladavine Celjskih!
Zgodovinska dejstva so ogrela srca. Ob tem so zapeli pevci in zaigrale so Sončnice, narodni ansambel iz naše krajevne skupnosti, ki nas spremlja na različnih srečanjih ter razveseljuje s svojim univerzalnim pristopom tudi na improviziranih glasbilih. Pogovori, nekateri so spremljali pevce, dva ali trije pari so se poizkusili zavrteti, večina pa je naročila še kavo.
Čas v družbi mine hitreje kot pri delu, zlasti če nimaš skrbi, a na Svetovni dan srca je bil takšen dan! Ko bi jih dočakali še več predvsem zdravi, saj imamo že veliko znancev, ki so v teh desetletjih zapustili našo družbo, za vedno. Tudi zaradi njih smo obujali spomine. Saj živijo, dokler so spomini, ko pa tudi ti izginejo vemo, da so za večno med zvezdami!
Pripravil in po dostopni literaturi oplemenitil s slikami in dejstvi
Prim. J. Tasič
Galerija vseh slik:
