Naš Jesenski piknik na Šmohorju

Sodelovanje je vedno koristno. Zato smo se tudi člani Celjskega društva Za Srce srečali skupaj s koronarnim klubom Celje in enote Laško na pikniku na Šmohorju, kjer je bilo veselo ob peki kostanja in druženju. Vsi skrbimo za srce, eni prej drugi pa pozneje, ko se zdravje spotakne ob nepredvidne zapreke. Dobili smo se skupaj na Svetovni dan srca na Gori a se tudi na takšnem dogodku kot je peka kostanja razgibajo noge, srce in duša. Ob tem se razdre marsikatera misel a tudi bodica.

A bodice so različne. So takšne, ki prizadenejo dušo in telo. Nekatere skrivajo nežno sladko jedro, samo sprostiti in odkriti ga je potrebno. Lahko se zapičijo v srce, druge pa v prste. Nekomu dajo misliti, tretji se pa požvižga na njih. Četrti iz njih izlušči pomembno vsebino, včasih pa tudi kakšno resnico. Zadnje tedne imamo obrnjene poglede v višine in opazujemo kaj bo, ko bo pritisnil mraz. Bo dovolj kurjave za zimo in ali bo hrane dovolj za vse? Vse to te lahko tudi zbode in prizadene.

Izraelcem je v puščavi padala z neba mana, nam pa v jeseni pada hrana z dreves. Skoraj po vsej Sloveniji se to dogaja. Na obrobju gozdov, ob jasah rastejo velika drevesa, ki nas v jeseni bogato obsipavajo z hrano. Vsaj v preteklosti je bil ta dar marsikomu pomemben za preživetje zime.

Ta dar je ta pravi ali kot mu pravimo, domači kostanj. Drevo zraste do 20 m visoko. Raste do nadmorske višine nekje do 800 m, ( les je primeren za drogove), ima velike prepoznavne liste, spomladi cvetove, v jeseni pa plodove ovite v bodičasto lupino. V ježici so združena semena, ki so rezultat združevanja cvetov iz socvetja. Kostanj ljubi toploto in rahlo, globoko, vlažno z minerali bogato zemljo. Pri nas je največje kostanjevo drevo Gašperjev kostanj na Močilnem pri Radečah, ki ima 15 m višine in obseg preko 10,5 m (nedavno še v Laški občini). Pač v tem edelu Slovenije rastejo največja drevesa.

V jeseni lahko drevo podari celo od 100 do 200 kg plodov, torej bogato bero kostanja. Obrodi v oktobru in takrat je tudi čas za odprave v gozove, kjer naberemo plodove, ki so odlični za pripravo različnih jedi. Danes ob verigi prehrambenih trgovin ne predstavlja pomemben vir za preživetje, saj se je s Kolumbovim odkritjem Amerike prehrana Evropejcev bistveno spremenila in obogatila.

Je pa to odlična priložost za popestritev jedilnika, obogatitev prehrane in druženja. Nima holesterola niti glutena, vsebuje pa dosti škroba, vlaknin ter vitaminov B kompleksa. Predstavlja jang hrano, saj ima veliko kalorij in se uživa v hladnih dneh, ko se potreba po gretju bistveno poveča.

Priprava kostanja predstavlja skoraj vedno družabni dogodek. Po navadi ga pečemo na ognju v posebni luknjičasti ponvi, koronarci ga pa pečemo v bobnu, saj se ga peče v večjih količinah. Pečenega zavijemo v časopisni papir, počakamo, da se lupina odlušči in takšen nam greje roke in bogati okuse.

Kot študent sem se v Zagrebu, kjer sem študiral, navdušil nad sladico iz kuhanega in kot pire pripravljenega kostanja z dodatkom ruma, mletih orehov, po vrhu pa še s kepico smetane. »Kesten pire« navduši vse! Še tudi danes rad pojem to sladico iz kostanja.

RP: Kostanjev pire je enostaven za pripravo zahteva le malce več naše pozornosti. Potrebujemo cc 1kg kostanja, 200ml vode, 70 gsladkorja, 50 ml ruma, 15 ml arome vanilije, smetano in narezano čokolado.
Kostanj zarežemo in skuhamo (nekateri ga skuhajo že olupljenega). To traja nekje 20 minut, nato ga že rahlo ohlajenega olupimo. Posebej dodamo v 200 ml vode sladkor in dobro premešamo, da se le ta stopi.Dodamo rum in vanilijo ter zavremo. Ko se nekoliko ohladi posebej zmeljemo v mikserju kostanj, dodamo pripravljeno tekočino, ki jo dolivamo počasi, saj naj masa ne bo preredka. Nato maso stisnemo preko priprave za pasiranje (pasirke) v primerne skodelice, po vrhu pride stepena smetana (šlag), okrasimo z narezano čokolado in predno postrežemo postavimo za 1 do 2 uri v hladilnik!( malo dodatkiv v kostanj lahko samo popestri okus :orehi, mandeljni, lešniki, rozine..) Dober tek!

Vedeli smo da nam peka kostanja tudi letos ne uide. Samo kdaj in kje? No končna odločitev je padla, ko je bila jasno, da bo naslednji petek sijalo sonce in, da je koča na Šmohorju nad Laškim odprta. Kostanj se je spravil pri predsedniku, kjer sta ga z ženo pripravila za peko. V petek pa pot pod noge in v Laško. Moja obveza je bila pripeljati poškodovano članico, do parkirišča od koder je morala vkljub zviti nogi do planote, kjer na Šmohorju stoji Laški planinski dom.

Laški? Pa ne gre za Lahe! To je kraj poznan po zdravilišču, še bolj pa po Laškem pivu. So pa Slovani staroselce zaradi latinske govorice imenovali Lahe in tako se je tudi njih prijelo to ime. Laško, Lahomšek, Lahomno, Laška vas, Lahov graben, Lahov potok, Lahomnica kažejo na dejstvo, da se je ime staroselcev ohranilo tudi med novimi prebivalci, ki so se predvsem na podeželju premešali in prejeli tudi kršansko vero.

Laško je bilo tudi sedež pražupnije, ki je imela kar večji obseg na zahodu, vzhodu in jugu kot ga ima danes. Mestece ima za varuha svetega Martina, ki goduje na vseslovenski praznik 11.11. ko se spremeni mošt v vino. Že v dvanajstem stoletju (1182) postavijo v tem delu sveta, v Jurkloštru pomembno kartuzijo, ki je živahno živela vse do reform JožefaII.

Nad mestecem stoji lepo obnovljen grad, ki je bil nekaj časa tudi v posesti Celjanov. Ker je Laško gospostvo pripadalo Savinjski (mejni) krajini postane v tem času reka Sava (1335 leto ) mejna reka med Štajersko in Krajnsko.

Stoletja je bilo mesto zaspano a je leta 1849 Laško povezano z železnico s Celjem in Ljubljano, kar je bilo pomembno za razvoj mesta. Pivovarska dejavnost je dobila nove vspodbude. Povečalo se je izkopavanje v rudnikih premoga, zacvetelo je tudi zdravilišče, ki praznuje sedaj 165 let delovanja.

Naš koronarni klub pa ima letos šele 37 let. Zato gremo raje naprej. Zapustimo Laško ter se po strmi poti povzpnemo po poti v hrib, ki se na zahodu dviguje visoko nad dolino. Počasi se daleč pride. Tudi na cilj. Nekaj jih pride po uri in pol peš, drugi se pripeljejo z avtobusom, tretji imajo za sabo uro hoje iz Žalske strani, nekateri pa pustijo svojega konjička sredi gozda in po 40 minutah hoje vseeno dosežejo naš kostanjev boben. Franjo išče pomočnike, ki bodo vrteli in kontrolirali peko, se igrali kurjača, a več je tistih, ki bi kontrolirali izdelek. Nažene nas in odločimo se za sprehod po planoti.

No Šmohor je hrib oziroma planina z dvema vrhovoma. Višji je Malič, po imenu bi rekli da je manjši, pa ni res, vzpne se strmo in se še poviša zaradi antenskega stolpa na vrhu. Na drugem vrhu do katerega potrebuješ 15 minut zmerne hoje, pa stoji cerkvica Sv. Mohorja in Fortunata. Zgrajena je v času celjskih grofov, zato ji na Savinjski strani pravijo kar Ulrikova cerkev (zadnji celjski grof/knez).

Preko 20 cerkva ima v Sloveniji za patrona sv. Mohorja. Ime je Latinskega porekla in izhaja iz imena Mogor ter je v grščini povezan z bogom Hermesom. Tudi agora in glagol agoreo, ki pomeni govor na trgu (agora) sta povezana v imenu Mohorja, ki je škof v Ogleju in je skupaj z Fortunatom postal mučenec, zavetnik Oglejskega patriarhata a je tudi 500 let zaščitnik Ljubljanske škofije, vse do leta 1961. Po njih se več naselij imenuje Sv. Mohor, Šmohor ali Mohor . Po sv. Mohorju se imenuje tudi najstarejša slovenska založba: Mohorjeva družba.

Po njima se imenuje tudi največja cerkev v Sloveniji. To je katedrala v Gornjem Gradu, ki jo je nadgradil v baročnem stilu škof Ernest Attems leta 1743. Torej je Mohor v Sloveniji kar pomemben svetnik!

Preko 20 cerkva v Sloveniji je pod njunim patronatom. Na Šmohorju stoji ta sredi treh starodavnih lip, ki so posajene v 15 stoletju in največja meri po obsegu v višini prsi 7.18 metrov (druge pa 680 in 625 cm). Pravijo jim tudi Turške lipe in so simbol svete trojice in prijateljstva med ljudmi. Najstarejša med njim je leta 2010 izbrana za Slovensko drevo leta!

Pregnani smo se podali na pot preko travnikov in gozdička do skupine hišk, ki služijo Laščanom kot prostor za oddih in rekreacijo. Lepo urejene stavbe, trate so pokošene, in ob vikendih rože v cvetju. Listje se že barva tako, da sonce spreminja pigmente v barve, ki so znak jeseni in kot take dodatno ogrejejo s svojim toplim odsevom jesenske dneve ter preganjajo gorske meglice. Pod nogami šelesti listje odpadlo s kostanjev, ki obrobljajo jase in poti. Ježice so prazne saj so ji pridni nabiralci že vsaj trikrat preobrnili.

Cerkvica zasije na zelenem hribu, z razkošnimi lipami, ki so že izvotlene in so primerne za skupinsko slikanje.

500 let stare lipe ob cerkvici sv. Mohorja predstavljajo simbol sv. Trojice in prijateljstva med ljudmi, ki se pod njimi družijo. Kažipot, ki označuje našo lokacijo, nam pove, da smo na krožni tematsko-turistični pohodni poti B7 – Pot od lipe do lipe. Pot je dolga le 1.5 km a polna zanimivosti. Pripelje nas tudi do nekdanjih vaških korit, kamor so vaščani gnali piti živino, uporabljali pa so ju tudi za lastno oskrbo s pitno vodo. Po ustnem izročilu je bilo korito na levi strani namenjeno prebivalcem leve strani Šmohorja, desno korito pa prebivalcem desne strani Šmohorja.

Ob vrnitvi h koči so sledili pozdravi, nekaj informacij o planini, Sv. Mohorju in kostanju, kar pa je že vse povedano.
Bolj smo bili veseli toplega obroka saj nam je po sprehodu koristila toplota boranije in telečje obare.

RP: telečja obara z zličniki je odlična jed za ljubitelje jedi na žlico.Potrebujemo cc 600 g teletine, olje, čebulo, česn, 2 korenčka, peteršiljevo korenino, kos gomolja zelene, por, sol, limonino lupino, list lovorja, majaron, malo moke, kis ali limonin sok. Žličnike pa pripravimo iz 10 g moke, 1 jajca, nekoliko vode (PP), malo soli.
Meso narežemo koščke. Zelenjavo očistimo in narežemo na koščke, , prepražimo čebulo, dodamo meso in dušimo da meso zakrkne. Priložimo narezano jušno zelenjavo, lovorov list, majaron, limonino lupino in malo solimo, zalijemo z vodo ali juho in skuhamo do mehkega.

Nekateri v ponvi pripravijo na olju svetlo prežganje, dodajo sesekljan česen, ko le ta zadiši, prežganje vlijemo v vrelo obaro. Drugi pa dodajo ovseno moko in posebej prepražan česen kar v obaro. Dobro premešamo in kuhamo še 5 minut. Obaro po potrebi dosolimo in jo okisamo.
Vmes naredimo vodne žličnike. Moko zmešamo z jajcem, solimo in dolijemo toliko vode, da dobimo gostejše testo in žličnike dodamo z žlico v obaro. Kuhamo jih približno 5 minut. Dišalo bo!

Sicer se na planoti vse hitro hladi zato nismo čakali na sladico, temveč smo raje zapeli s Sončnicami. Milena ima operni glas, drugi pa smo bolj ogrevali glasilke. Poznan je jabolčni zavitek s sirom in borovnicami, ki je zaščitni znak koče in je prišel na mizo še vroč, direktno iz pečice. Že vedo kaj potrebujejo »planinci«!

Nekih družabnih iger se nismo lotili, saj so Sončnice prevzele vlogo animatorja, večina pa si je dala veselje z obiskom znancev in uživala v klepetu, vse dokler ni prišlo povelje, da moramo po kostanj. Priznam, da so bile porcije prevelike. Saj smo premalo razgibali sklepe in srce, želodec pa smo že napolnili z dobrotami iz planinske kuhinje. Pa saj se da. Če je volja in dišeči kostanj je izginil v rokah, ki so spremenile barvo. Dimnikarji imajo roke bolj čiste, saj nosijo rokavice. Mi smo pa z veseljem lupili vroč kostanj in ugotavljali, da je prav, da sta ta dva praznika tako blizu, da je kostanj na mizi, mošt pa že v sodih. Veselili smo se znanstvenega pristopa strokovnjakov, ki so odkrili, kako se lahko sode prazni tudi pred Martinovem.
S temi znanstvenimi spoznanji smo se odpravili proti domu, saj je sonce že izgubljalo svojo moč, mi pa smo si zaželeli, da si spočijejo tudi noge ne samo glava in srce.
Ja takšna so ta srečanja s kostanjem in sv. Mohorjem na Šmohorju. Vabljeni ste tudi vi, saj je koča vedno odprta in vas bodo vedno veseli! Vreme pa sigurno bo, prav tako pa tudi čas, analogni ali digitalni, vseeno kateri, saj je to edino, kar nam je Stvarnik odmeril vsem enako!

Prim. J. Tasič spec. kardiolog

Galerija vseh slik: